Vizitka
Distrikt 1912
RI klubska številka: 76063
Rotarijski klub Solkan – Siliganum
Cesta IX.korpusa 35,
SI-5250, Solkan, Slovenija
Srečanja: vsak torek ob 20:00 uri
Meetings: Tuesday at 2000 Hours
Incontri: il martedì alle ore 20.00
info@siliganum.si
Intranet
natisni
Zemljepisna lega je odmerila nastanek kraja in njegovo pomembnost od prazgodovine do danes. Po arheoloških najdbah (starejša kamena doba, kovinska obdobja in zgodnji srednji vek) sodeč pa tudi zato, ker je poleg Gorice najstarejši kraj na goriškem, ki se v pisanih zgodovinskih virih omenja s sedanjim imenom, sodi Solkan med najstarejša naselja v Posočju. Solkan se kot grad ali pa grajsko naselje prvič omenja skupaj z vasjo Gorica v cesarskem dokumentu z dne 28. aprila 1001. Ime kraja izvira iz predslovanskega časa, ime Gorici pa so dali Slovani oziroma Slovenci (»sclavorum lingua vocatur Goriza«).
Solkan je bil domnevno člen v zgodnjesrednjeveškem langobardskem obrambnem sistemu, ki je odločilno posegel pri nastajanju slovenske zahodne narodnostne meje. Prometna (strateška) lega je Solkanu odmerila pomen, ki ga izpričuje 
tudi dokument iz leta 1001, saj je kraj ena izmed lokacij, ki so določale zemljiško posest oglejskih patriarhov na eni ter na drugi strani fevdalcev, ki bi jih lahko imeli za prednike posesti kasnejših Goriških grofov. S svojim gradom je bil vojaško in hkrati 
upravno središče spodnjega Posočja ali pa vsaj njegovega predela; konec 12. stoletja se omenja solkanski župnik. Z rastjo Gorice, ki se je iz vasi razvijala v središče oblasti Goriških grofov, pa je Solkan izgubil upravni pomen, leta 1399 je izgubil še cerkveno oblast nad Gorico. Potlej je živel kot goriško predmestje, kjer so imeli v srednjem veku posesti cerkveni in posvetni fevdalci (goriški grofje in njih ministeriali, samostana v Možacu in Rožacu ter drugi). Imel je lastnega župana, zemljiško-posestno ter upravno in sodno pa je pripadal posebnemu uradu v Gorici, kasneje gospostvu Grafenberg prav tako s sedežem v Gorici. Kasneje so Solkan označevale plemiške družine, ki so tu stalno ali občasno živele (Arrardi, Bassini, Garzarolli, Rechbach, Strasoldo, Delmestri, Thurn, Milosig, Bartolomei in drugi). Od sredine 16. stoletja pa je s Solkanom najtesneje povezana božjepotna cerkev na Sveti Gori, skozi celotno 19. stoletje so jo upravljali solkanski župniki. V kripti cerkve sta pokopana prvi slovenski kardinal Jakob Missia (1838-1902) in zadnji goriški nadškof slovenskega rodu Frančišek B. Sedej (1054-1931).
Vse do sredine 19. stoletja je bilo kmetijstvo poglavitna gospodarska dejavnost Solkana. Energija, ki jo je dajala Soča, je poganjala mline, ki so bili na njenem bregu. Iz sredine 18. stoletja je ohranjena risba desnega brega Soče z mlinom in jezom za lovljenje lesa. Iz teh gospodarskih zametkov so nastali ob Soči v drugi polovici 19. stoletja tovarniški obrati, sodobni mlin z žago ter papirnica.
Takrat se je začela razvijati mizarska obrt, ki je spremenila dotedanji kmečki značaj kraja. Za razvoj mizarstva je skrbela mizarska zadruga (1900), ki je združevala večji del solkanskih mizarjev. Njih izdelki so zasloveli ne le na Goriškem, marveč po celotni avstrijski monarhiji in na Bližnjem vzhodu. Sloves so solkanski mizarji ohranili tudi v času med obema vojnama, ko je Solkan spadal pod italijansko kraljevino. Po drugi svetovni vojni je solkanska mizarska obrt izgubila svoj pomen. Delo solkanskih mizarjev je na svojstven način nadaljevala leta 1948 v Solkanu ustanovljena tovarna pohištva, kasnejši Meblo. Istočasno je bila v Solkanu ustanovljena mizarska strokovna šola. Prehajanje Solkana iz kmečkega okolja v kraj, ki sta ga označevala obrt in industrijska cona ob reki Soči, je vplival tudi na politične opredelitve Solkancev. Že pred prvo svetovno vojno je bilo razvito socialistično gibanje, po vojni (1922) pa tudi komunistična občinska uprava.
V Solkanu je bilo razvito društveno življenje, ki je začelo leta 1848 z narodno stražo, se nadaljevalo v čitalnici (1867) in drugih društvih olitičnega, kulturnega, športnega, verskega in gospodarskega značaja. Kulturne in zabavne prireditve v Solkanu so radi obiskovali goriški meščani slovenskega rodu. Sredi 19. stoletja je dobil svojo osnovno šolo, ki deluje danes poleg dveh otroških vrtcev ter varstveno delovnega centra. Po drugi svetovni vojni je delovala v Solkanu nekaj časa nižja gimnazija ter vajenska šola mizarske stroke.
Leta 1850 je nastala tudi moderna solkanska občina, ki je poleg Solkana, obsegala še katastrski občini Kromberk in Loke. Med prvo svetovno vojno je bil kraj docela porušen, prebivalci so bili v begunstvu, veliko je bilo tudi civilnih in vojaških žrtev. Italijanska vojska je kraj prvič zasedla v začetku avgusta leta 1916 in tu ostala več kot leto dni vse do konca oktobra 1917. Drugič je italijanska vojska zasedla Solkan v začetku novembra 1918.
V italijanski državi je bil leta 1927 priključen občini Gorica, formalno je ostal del mestne občine Gorica vse do uveljavitve določil mirovne pogodbe (september 1947), ki je nekdanjo goriško deželo razdelila med italijansko in jugoslovansko državo.
Solkanci so sodelovali v ilegalnem boju proti fašizmu in v slovenskem narodnoosvobodilnem boju med drugo svetovno vojno (61 padlih partizanov, 25 umrlih v taboriščih, 12 padlih kot italijanski vojaki, 9 civilnih žrtev ter 7 drugih žrtev). Septembra 1947 je bil Solkan priključen Jugoslaviji oziroma Sloveniji in takrat je postal začasno središče okraja Gorica z vso strukturo, ki je delovanje takega središče spremljala ( raznovrstni uradi, sedež organov za notranje zadeve, zdravstvena služba, gospodarske ustanove, knjižnica, muzej in arhiv), vse dokler ni te naloge prevzelo novo nastajajoče središče jugoslovanskega dela Goriške - Nova Gorica. Takrat je Solkan prenehal obstajati kot naselje, kar pa je znova postal l. 1988.
Nova Gorica je pričela nastajati prav kmalu potem, ko je slovenska politična javnost izvedela za določila mirovne pogodbe z Italijo (10. 2. 1947) saj je prepustila mesto Gorico Italiji, zato je bilo potreba za del, ki je prišel v Jugoslavijo, ustvariti nadomestilo. Danes ima Solkan svojo krajevno skupnost (ustanovljena l. 1973) s preko 3.000 prebivalci.
Tesno je povezan z Novo Gorico, a pri tem ohranja svojo istovetnost. V Solkanu deluje več gospodarskih ustanov, poleg Solkanske industrije apna, obrtnih delavnic in trgovskih podjetij tudi več gostinskih obratov, med njim predvsem Hitov hotel Sabotin. K Solkanu sodi tudi Sveta Gora z baziliko, frančiškanskim samostanom, verskim središčem Tau, z dvema muzejskima zbirkama in gostinskim obratom.
Do leta 1994 je imelo v Solkanu
sedež Primorsko dramsko gledališče, leta 1979 je začel v Solkanu urejati svoje poslovne in razstavne prostore Goriški muzej. Nosilec kulturnega delovanja je že vrsto let Krajevna skupnost poleg Osnovne šole Solkan, Društva upokojencev in Turističnega društva. Solkan je poznan v svetu kot središče kajakaškega športa. Na Soči potekajo ob novi kajakaški progi (dograjena s kajakaškim centrom vred leta 2006) tekmovanja. Solkanski kajakaši sodijo v sam vrh svetovnega kajakaštva.
V Solkanu so bili rojeni med drugimi tudi predhodnik moderne bakteriologije zdravnik Marko Anton Plenčič (1705-1786), nevrolog Anton Mihelič (1748-1818), lutkar in slikar Milan Klemenčič (1875-1957), zdravnik in začetnik slovenske urologije dr. Rihard Jug (1875-1949), škof na otoku Krk dr. Josip Srebrnič (1876-1966), narodni heroj Jože Srebrnič (1884-1944), gospodarstvenik Josip Štrukelj (1891-1977), alpinist in filozof dr. Klement Jug (1898-1924), organizator zdravstva dr. Franc Marušič (1901-1965), kiparja brata Boris (1905-1975) in Zdenko Kalin (1911- 1990), visok uradnik vatikanske države Vladislav Bavdaž (1920-1993), literarni zgodovinar Dušan Pirjevec (1921- 1977), grafik Vladimir Makuc (1925), politiki kot ministra Joško Štrukelj (1928) in Tomaž Marušič (1932) ter diplomat Štefan Cigoj (1935).
Kljub viharnim časom, ki jih je preživljal, je ohranil nekaj kulturnih spomenikov in znamenitosti. Med nje sodi gotovo kamniti železniški most čez Sočo z najdaljšim in pravim kamnitim lokom na svetu (85 m; dograjen leta 1906), romarska cerkev na Sveti Gori (porušena v prvi svetovni vojni, nato obnovljena), domača farna cerkev sv. Štefana, gorski hrbet Sabotin z deloma konzervirano gotsko cerkvico in s pričami prve svetovne vojne (jarki, kaverne). V letu 2001, ko je Solkan počastil tisoč let od prvega pojava v pisanih zgodovinskih virih, je bil postavljen na Trgu J. Srebrniča sodobno zasnovan vodnjak, na Trg M. A. Plenčiča pa spomenik tisočletnici.
Zapisal: Dr. Branko Marušič
zgodovina
Slovenski zgodovinar dr. Franc Kos je svojo razpravo o Solkanu iz leta 1924 začel z besedami: »Jako stara vas na Goriškem je Solkan.« Naselje Solkan leži na kraju, kjer zapusti reka Soča alpski in predalpski svet ter se nato preko nižine, ki jo zemljepisci imenujejo Goriška oziroma Soška ravan, razliva proti Jadranskemu morju.Vse do sredine 19. stoletja je bilo kmetijstvo poglavitna gospodarska dejavnost Solkana. Energija, ki jo je dajala Soča, je poganjala mline, ki so bili na njenem bregu. Iz sredine 18. stoletja je ohranjena risba desnega brega Soče z mlinom in jezom za lovljenje lesa. Iz teh gospodarskih zametkov so nastali ob Soči v drugi polovici 19. stoletja tovarniški obrati, sodobni mlin z žago ter papirnica.
V Solkanu je bilo razvito društveno življenje, ki je začelo leta 1848 z narodno stražo, se nadaljevalo v čitalnici (1867) in drugih društvih olitičnega, kulturnega, športnega, verskega in gospodarskega značaja. Kulturne in zabavne prireditve v Solkanu so radi obiskovali goriški meščani slovenskega rodu. Sredi 19. stoletja je dobil svojo osnovno šolo, ki deluje danes poleg dveh otroških vrtcev ter varstveno delovnega centra. Po drugi svetovni vojni je delovala v Solkanu nekaj časa nižja gimnazija ter vajenska šola mizarske stroke.
V italijanski državi je bil leta 1927 priključen občini Gorica, formalno je ostal del mestne občine Gorica vse do uveljavitve določil mirovne pogodbe (september 1947), ki je nekdanjo goriško deželo razdelila med italijansko in jugoslovansko državo.
Nova Gorica je pričela nastajati prav kmalu potem, ko je slovenska politična javnost izvedela za določila mirovne pogodbe z Italijo (10. 2. 1947) saj je prepustila mesto Gorico Italiji, zato je bilo potreba za del, ki je prišel v Jugoslavijo, ustvariti nadomestilo. Danes ima Solkan svojo krajevno skupnost (ustanovljena l. 1973) s preko 3.000 prebivalci.
Do leta 1994 je imelo v Solkanu
V Solkanu so bili rojeni med drugimi tudi predhodnik moderne bakteriologije zdravnik Marko Anton Plenčič (1705-1786), nevrolog Anton Mihelič (1748-1818), lutkar in slikar Milan Klemenčič (1875-1957), zdravnik in začetnik slovenske urologije dr. Rihard Jug (1875-1949), škof na otoku Krk dr. Josip Srebrnič (1876-1966), narodni heroj Jože Srebrnič (1884-1944), gospodarstvenik Josip Štrukelj (1891-1977), alpinist in filozof dr. Klement Jug (1898-1924), organizator zdravstva dr. Franc Marušič (1901-1965), kiparja brata Boris (1905-1975) in Zdenko Kalin (1911- 1990), visok uradnik vatikanske države Vladislav Bavdaž (1920-1993), literarni zgodovinar Dušan Pirjevec (1921- 1977), grafik Vladimir Makuc (1925), politiki kot ministra Joško Štrukelj (1928) in Tomaž Marušič (1932) ter diplomat Štefan Cigoj (1935).
